Evropa je celina katere meje so Atlantski ocean na zahodu, Arktični ocean na severu, Sredozemsko morje na jugu. Kot vzhodno mejo z Azijo so iz zgodovinskih razlogov (ozemlje Rusije pred prodiranjem v Sibirijo) določili gorovje Ural in reko Ural na vzhodu, nekateri viri pa kot mejo navajajo kar 60. poldnevnik, ki leži še malenkost vzhodneje od Urala. Najbolj deljena mnenja so glede meje med Kaspijskim jezerom in Črnim morjem na jugovzhodu. Najbolj razširjeno mnenje postavlja mejo po Kavkazu po južni meji Ruske federacije, nekateri k Evropi štejejo tudi zakavkaške države Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan, medtem ko drugi mejo med celinama postavljajo na reko Kuban severno od Kavkaza. Meja med celinama nato teče iz Črnega v Sredozemsko morje po ožinah Bospor in Dardanele, ki ločujeta Balkanski polotok od Male Azije. Geografsko je torej Evropa le zahodni del (zahodna petina) superceline Evrazije, ki jo tvori z Azijo; v dve celini ju razločujemo zaradi političnih in zgodovinskih vzrokov. Po velikosti je Evropa z 10.149.253 km² druga najmanjša celina, le malo večja od Oceanije, po prebivalstvu – 700.990.000 – pa tretja največja, za Azijo in Afriko.

Države, ki jih štejemo za evropske, ne sledijo vedno geografskim mejam. Če je zaradi zgodovinskih in verskih razlogov prištevanje Rusije k Evropi še razumljivo, je to že nekoliko manj samoumevno pri Turčiji, še manj pa pri Cipru, ki bi po geografskih merilih moral soditi v Azijo, k Evropi pa ga štejemo predvsem zaradi grškega prebivalstva. Podobno bi veljalo za Malto, ki ima zaradi arabskega pečata in kolonialne preteklosti marsikaj skupnega s severno Afriko, vendar jo zaradi krščanstva in sorazmerno dobre razvitosti kljub vsemu štejemo k Evropi. Zanimivo, da k Evropi skoraj nihče ne prišteva Kazahstana, čeprav delček njegovega ozemlja leži na desnem (evropskem) bregu reke Ural.

Evropska zgodovina starega veka je tesno povezana z grško in rimsko zgodovino ter kasneje z bizantinsko. S preseljevanjem narodov se je razbil enoten rimski imperij, nastalo je več germanskih držav, ki so v naslednjih stoletjih sprejele krščansko vero. Najmočnejša je postala država Frankov pod Karlom Velikim, ki pa je že v 9. stoletju razpadla. Odtlej se je Evropa razvijala v obliki številnih večjih ali manjših držav, čeprav ima rimsko-nemško cesarstvo od 10. do sredine 13. stoletja še vodilno vlogo. Germanska in romanska ljudstva (zlasti Nemci, Francozi, Angleži, Španci, Italijani, Nizozemci) so postala jedro zahodne kulturne skupnosti, v katero so se vključevala tudi slovanska ljudstva.

V srednjem veku je utelešala katoliška cerkev s papeštvom povezavo v zahodnem svetu. Ta povezanost med državami in narodi je ostala tudi po reformaciji. Pokazalo se je kot nemogoče, da bi politična sila dobila popolno prevalado nad vso celino; bodisi v težnjah špansko-habsburške države v 16. stoletju, Francije pod Ludvikom XIV. in posebno pod Napoleonom I. in v smislu evropskega ravnotežja sil se je oblikoval sistem držav, zaokrožen z velesilami. Na zunaj se je krščanska Evropa borila proti prevladi Islama; medtem ko je naval Arabcev strla že v srednjem veku v Španiji, je turška premoč na jugovzhodu trajala vse do 19. stoletja.

Z odkritji od 16. stoletja dalje je prevlada evropskih držav prešla tudi na druge kontinente. Pod vplivom razsvetljenstva se je začel razvoj naravoslovnih znanosti. V ospredje je prihajala narodnostna ideja, ki je prevladala po francoski revoluciji 1789. Okrepili so se narodnostni boji, ki so jih pospeševala nasprotja imperialističnega obdobja. Nasprotja znotraj Evrope so pripeljala do prve svetovne vojne, s čimer se je končala svetovna prevlada Evrope. Vedno bolj so se krepile ZDA, po oktobrski revoluciji pa tudi SZ in nato Japonska. Stremljenja po nadnacionalnih gospodarskih in političnih dogovorih so se križala s stremljenji po nacionalni suverenosti. Leta 1922 je v Italiji prevzel oblast fašizem in leta 1933 v Nemčiji nacizem. Po drugi svetovni vojni se je Evropa močno razcepila, zahodne države pridejo pod močan vpliv ZDA, ustanovijo vojaški pakt NATO, vzhodne države pa so v socialističnem sistemu pod močnim vplivom SZ, včlanjene so v vojaški varšavski pakt in gospodarskem sporazumu SEV. Le nekaj državam je uspelo utrditi nevtralno ali neuvrščeno politiko.

Leta 2017 je bil v Bruslju odprt muzej Hiša evropske zgodovine, ki ponuja celostni pregled razvoja evropske celine.